Vprašanje razmerja med psihoanalizo in znanostjo ne zadeva zgolj analitične in znanstvene skupnosti, zdravstvenih organizacij ali ozkih akademskih krogov, ki jedro Freudovega odkritja bodisi zvračajo bodisi privatizirajo ali pa ga zapirajo v intelektualni geto. Vprašanje razmerja med psihoanalizo in znanostjo je pomembnejše in bolj konsekventno, saj se naslavlja na etiko postmodernega časa, na prihodnost družbenih dispozitivov, ki bodo v 21. stoletju narekovali ravnanje s subjektom, ki se spopada z bolečino. predvidljivost je glavni dispozitiv obdobja, v katerem ni več prostora za kontingenco. Ravno iz trenutka naključja pa izhaja možnost za invencijo in kreacijo novega. a ne le za psihoanalizo ali znanost, pač pa tudi za politiko, ki se usmerja zgolj v ohranitev statusa quo, za medicino, ki postaja higienizem, za univerze, ki so le še hrani “vednosti o uporabnosti”. In nenazadnje, za subjekta, ki postaja sodobni Prometej – luč razuma, ki naj bi ga človeštvu prinesel njegov plamen, a ga je obenem zapisal znanstvenemu prijemu in mu odvzel status singularnosti.

Obstajajo štirje možni odgovori na znanost: lahko ji brezpogojno verjamemo; lahko ji verjamemo, ne da bi ji v resnici verjeli; lahko jo zavrnemo … ali pa analiziramo. Znanost za to psihoanalizi sicer nikdar ni odobrila poverilnih pisem. Toda psihoanaliza je kljub temu ambasada v deželi znanosti. Ambasada subjekta in njegove singularnosti. V znanstveni pokrajini, kjer jo zaznamuje ireduktibilna ekstimnost, zaseda mesto njene resnice. Zato je Lacan povabil analitike, da v odnosu do znanosti ob-stajajo.